Celotni prispevek za glasilo PRIJATELJ

Kaj mi je bilo na letovanjih najbolj všeč?

Marsikdo me vpraša čemu 4 izmene, čemu tak »ekstrem«? Težko odgovorim s kratkim odgovorom, zato bom začela na začetku.

Za vse tiste, ki me ne poznajo, sem Nuša, stara sem 22 let, sem absolventka babištva in zadnjih 15 let obvezen del mojega poletja oz. življenja predstavlja tudi letovanje. 10 let sem letovala kot otrok, zadnjih 5 let pa kot del pedagoškega in zdravstvenega osebja.

Prvič sem letovala, ko sem imela 7 let. Ker sem stare starše izgubila zelo hitro in sta oba starša delala, je velik problem predstavljalo počitniško varstvo in ker sem vedno rada hodila na okoli, sta me starša prijavila na letovanje v Punatu preko Rdečega križa, bila sem v skupini Pika Nogavička. Vse je šlo narobe, hrana je bila grozna, a kar je še huje kmalu po prihodu sem zbolela z gnojno angino in večino letovanja preživela v zdravstveni ambulanti. Spomnim se zdravnice, ki je z mano igrala Monopoly, spomnim se, kako me je medicinska sestra odnesla pod ledeno mrzel tuš, ker mi vročina ni in ni hotela pasti. Ko sem se končno lahko vrnila k svoji skupini, so bili že vsi »poparčkani«, stkali so nova prijateljstva in težko so naredili prostor še zame, ker me skorajda niso poznali, želela sem samo čimprej priti domov.

A slaba izkušnja me ni ustavila, naslednjo poletje sva se s prijateljico Janjo prijavili na letovanje v Poreču z ZPM Maribor. Bilo je super! Tako sem 4-krat letovala v Poreču, v različnih izmenah, a kmalu je postalo dolgočasno. Vsako leto isti izlet, iste igre, isti program, želela sem poskusiti nekaj novega.

Mama je na spletni strani ZPM-a izvedela, da obstaja tudi letovanje na Pohorju in predlagala naj poskusim še to. Tako sem tudi naredila, namesto kopalk spakirala pohodniške čevlje in odšla na Pohorje. Če bi vedela, da bo tako noro dobro, bi že prej nehala hoditi na morje, Pohorje je bilo zgodba za sebe. Zaradi manjšega števila otrok, smo vsi točno vedeli kdo je kdo, vsi smo se poznali po imenih, družili smo se mešeno med skupinami in med spoli, skupaj smo bili mali in veliki, kar v Poreču nisem doživela nikoli. Vedno smo se držali skupaj kot skupina, poznal si le otroke iz iste skupine, zdi se mi, da so tudi veliko bolj spodbujali tekmovalnost med skupinami, na Pohorju pa smo bili vsi ena velika celota, ena velika družina. Tam celotna kolonija verjame in živi moto »Ponosno različni«, končno sem lahko bila to, kar sem, brez zbadanja, norčevanja, bila sem sprejeta.

V osnovni šoli nisem nikoli veljala za popularno. Norčevali so se iz mene, ker sem bila močnejše postave, ker sem rada nosila oblačila roza barve, ker nisem želela preklinjati, kaditi in na splošno nisem bila dovolj kul. Težko povem, kakšno oazo miru je zame predstavljalo letovanje na Pohorju, stran od »realnega« življenja, tam je bil tisti boljše in lepši svet, v katerega sem verjela kot otrok. Od tistega poletja naprej sem hodila samo še na Pohorje. Letos sem bila tam že desetič.

Na otroške dni na Pohorje me bodo vedno vezali nepozabni spomini. Na Pohorju sem se prvič poljubljala, stara sem bila 14 let, še zdaj točno vem kje sem stala in kaj je imel na sebi oblačen tisti fant, bila sem zaljubljena do lune in nazaj, spomnim se, kako mi je vzgojiteljica z roko pomahala pred obrazom, ker sem med kosilom začela sanjariti, vse naokoli so plavali srčki. Te ljubezni je bilo kmalu po prihodu iz letovanja konec, saj ga je doma čakalo drugo dekle. Spoznala sem ogromno ljudi, stkala toliko prijateljstev, moj soplesalec na maturantskem plesu je bil prijatelj David, ki sem ga spoznala prav na Pohorju, še zdaj se večkrat dobimo na pijači in se z nasmehom spominjamo teh dni.

Vmes je prišlo obdobje, ko je mama izgubila službo in vsi štirje družinski člani smo postali odvisni od atijeve plače. Mama mi je rekla, naj dobro razmislim kam želim iti poleti, kajti morja si kot družina zagotovo ne bomo mogli privoščiti. Jaz sem svoj odgovor poznala, želela sem iti na Pohorje, nobeno morje mi ni moglo dati tega, kar sem imela tam.

Vsi so me spraševali zakaj Pohorje, saj živiš doma sredi gozda, se ne nagledaš smrek že čez leto. Razložit zakaj oditi na Pohorje je najlažje tako, da odgovorim: »Pohorje ni to, kar počneš, Pohorje je to, kako se ob tem počutiš, kaj ob tem doživljaš.« Še zdaj vem, kako sem jokala, ko sem bila na letovanju zadnje leto kot otrok. Zame je letovanje način življenja, celo leto me je naprej gnala misel na letovanje, zakaj se splača potruditi, kako lepo bo…

Ker se nisem želela sprijazniti, da sem »prestara« za letovanje, sem z 18. leti prišla na Pohorje kot zdravstvena praktikantka, saj sem se šolala za srednjo medicinsko sestro in to mi je omogočilo, da sem lahko svojo otroško posteljo zamenjala za odraslo in ponovno odšla na letovanje.

Vsi so me vprašali: »No Nuša, kako je zdaj, ko si na drugi strani?«. Drugače. Začela sem se zavedati, koliko truda in dela je vloženega v to, da sem kot otrok lahko preživljala brezskrbne počitnice, koliko energije in duše prostovoljci vložijo v to, ko v ospredje postaviš druge, a na koncu odideš domov poplačan za vse to. Ne da se opisati z besedami, kako lepo je gledati te otroke, ki jih poznam že 10 let, gledam jih, kako preživljajo te iste nepozabne trenutke, kako iz leta v leto odraščajo in postajajo tako čudovite osebe. Nekje sem prebrala, da ko si z nekom prijatelj 7 let in več, to niso več prijatelji, so družina. Vsako leto smo se na letovanju poslovili z istimi besedami: »Drugo leto spet pridemo!«. Ta obljuba me že toliko let spremlja in cmok dobim v grlu, ko pomislim na to, da te obljube več ne bi mogla dati.

Moj študij se bliža koncu, obeta se mi zaposlitev v porodnišnici in zaradi narave mojega dela vem, kaj to pomeni. Pomeni delo ponoči, ob vikendih, praznikih in pomeni, da več nimam poletnih počitnic, ki bi jih lahko preživela z ZPM. Nekateri pravijo, da odrasteš, ko plačaš prvo položnico, ko se za žurko zrihtaš tako, da te ne zebe, zagotovo je velik korak v odraslost tudi služba in sprejemanje novih odgovornosti.

Svoje potencialno zadnje poletje sem želela preživeti na način, ki ga imam najraje – na letovanjih, na polno. Ker vem, kako zelo bom to pogrešala. Prioriteta na mojem seznamu je bilo seveda Pohorje in ker sem pa želela dati ponovno priložnost tudi letovanju v Poreču, sem vedela, da svoje kariere letovanj ne smem zaključiti, ne da bi se preizkusila kot vzgojiteljica v Poreču. Da vidim, če je tam še vedno vse tako kot je bilo, ko sem tja hodila še kot otrok.

Morala sem izpolniti tudi obljubo, ki sem jo dala Leonu, ki je pedagoški vodja 2. izmene na Pohorju. Že več let me je vabil, naj se pridružim njegovi izmeni, vendar mi to nikoli ni uspelo, zato sem mu obljubila, da to poletje zagotovo pridem pa če meteoriti padajo iz neba. Vso študijsko leto sem se motivirala tako, da morem vse izpite narediti, če želim prosto poletje. Naredila sem vse izpite, opravila vso prakso in poletje je bilo rezervirano za letovanje z ZPM. Prijavila sem se v 1. in 2. izmeno na Pohorju, v vlogi medicinske sestre ter v 1. in 4. izmeno v Poreču kot vzgojiteljica, ker so mi prosti termini omogočali samo ti 2 izmeni.

Še enkrat bi ponovila vse, brez izjeme. Upala sem, da se bom po tej izkušnji lažje odločila kje je najboljše, a postalo je toliko težje, ker bi spet izbrala vse te izmene, ker je vsaka posebna na svoj način in vključuje izjemne ljudi.

Čeprav vem, da je marsikdo dvomil, da bom lahko izpeljala vse izmene, sem zelo hvaležna vodstvu ZPM-a, ki je verjelo vame in mi omogočilo, da sem poletje preživela na meni najljubši način. Bilo je krasno, bilo je naporno, a vredno, poplačano.

Moja velika želja je, da to poletje ponovim, upam da mi bo uspelo in bo podpis delovnega razmerja počakal do jeseni. Kajti poletje 2021 bo pomembna prelomnica za meni zelo posebno skupino otrok na Pohorju. Še vedno se jih spomnim kako majhni so prišli na Pohorje, kako smo si šepetali skrivnosti, kako sem jih nosila na ramenih, jim brala pravljice, sedaj bodo pa kmalu postali polnoletni. Odrasli so v tako izjemne osebe in če se morem poslovi od letovanj, se želim posloviti skupaj z njimi. Želim biti tam in se jim zahvaliti za vse trenutke in njihova dejanja, ki so prispevala k temu, da so bila letovanja izpopolnjena, nepozabna. Vem, da bodo odšli v odrasli svet in v sebi nosili naš moto »Ponosno različni« in poskrbeli, da bo živel tudi v realnem svetu, ne samo na letovanju.

Nikoli ne bom pozabila situacije, ki se je zgodila na Pohorju v 2. izmeni. Na letovanje so bili prijavljeni štirje bratje, ki so na Pohorje prišli le z enim kovčkom. Stvari smo jim tekom izmene večkrat oprali, saj so imeli izjemno malo oblačil, mi smo pa večino dneva preživeli športno aktivno in smo se kar precej potili. Fantje so zelo slabo razumeli slovensko, zato sta nam pri komunikaciji pomagali sestrični, ki sta bili v Sloveniji že dlje časa. En dan smo se obmetavali z vodnimi baloni in po koncu igre smo otroke poslali pod topel tuš in rekla sem, naj tisti, ki nimajo fena pridejo do mene, da jim bom posušila lase. Do mene je prišla ena izmed sestričen od teh fantov in začela sem ji sušiti lase.

Kmalu so okoli naju stali vsi štirje bratje in z zanimanjem opazovali kaj počnem. Deklici sem lase razčesala z glavnikom, fen sem podala enemu od fantov in rekla, da si lahko med tem časom on posuši lase. Fant me je samo gledal in nato punca reče: »Učiteljica on se boji.« in jo vprašam česa in pravi, da se boji fena. Fantu sem lase posušila jaz, najmlajši se je nasmejal do ušes vsakič, ko je topel zrak iz fena prišel v stik z njegovo kožo. Nikoli ne bom pozabila, kako so uživali v sušenju las, koliko zabave in smeha je prineslo navadno sušenje las.

Danes sem to, kar sem tudi zaradi tega, kar sem dobila na letovanjih. Večno bom hvaležna, da sta mi starša to omogočila, vsak otrok bi mogel izkusiti letovanje, vsak otrok si zasluži svet, v katerem bi bil sprejet takšen kot je, brez obsojanja in zato je letovanje mnogo več kot le način preživljanja poletnih počitnic. To je 11 dni, ki te ženejo naprej celo leto, je 11 dni, ko si lahko to, kar bi kot otrok moral biti, brezskrben. Tukaj srečaš toliko različnih zgodb, otrok, ki se ne želijo vrniti domov, ker jih doma čake vse drugo kot rožnato otroštvo. Ob vsem tem sem vedno znova hvaležna za moje starše, za dom, v katerega se vedno rada vračam. Kot prostovoljka sem si vedno želela to, da bi otrokom lahko omogočila, da so lahko otroci, da lahko uživajo v počitnicah in za tistih 11 dni pozabijo na svet, ki žal ni tako lep kot v pravljicah.

Že zelo zgodaj sem vedela, da želim delati z ljudmi, vedno sem pravila, da bom učiteljica, vendar je to željo zamenjala želja po tem, da postanem babica. Z letovanji sem ponovno obudila željo po poučevanju in ugotovila tudi to, kako zelo uživam, kadar delam z mladimi in moja velika želja je, da bi v prihodnosti lahko učila v svoji stroki na kakšni srednji zdravstveni šoli, ko si v praksi naberem dovolj izkušenj.

Prvič sem se z vlogo zdravstvenega osebja na letovanju srečala poleti 2017, ko sem bila še dijakinja in sem se izobraževala za poklic srednje medicinske sestre. Na Pohorju sem letovala v vlogi zdravstvene praktikantke, ki je bila dodatna pomoč medicinski sestri. Stvari sem želela narediti čim bolj po standardih oz. tako, kot so nas učili v šoli, medicinska sestra pa je stvari želela narediti hitreje, bolj po domače. Zaradi moje mladosti in manjše kilometrine izkušenj mojim besedam ni dala prevelike veljave, jaz pa sem bila v podrejeni vlogi in nisem mogla delati tako kot bi si sama želela.

Naslednja leta sem na letovanje odhajala v vlogi vzgojiteljice, vse do poletja 2020, ko je bilo zaradi situacije s korona virusom odpovedano sodelovanje z ZD, kar je pomenilo, da smo ostali brez zdravstvenega osebja za letovanja. Ker so vedeli, da se šolam v zdravstvu in imam zaključeno srednjo zdravstveno šolo, so me na ZPM prosili, če bi lahko jaz prevzela vlogo medicinske sestre na letovanju na Pohorju. Vlogo sem sprejela, a priznam, da sem na letovanje odhajala s cmokom v grlu, saj virusa še nismo dobro poznali, strah me je bilo, da ne bom opazila znakov morebitne okužbe.

Predvsem pa sem se zavedala večje odgovornosti, saj sem bila v primeru zdravstvenih težav prvi posrednik jaz – za razliko od letovanj v Poreču, kjer je prisoten tudi zdravnik, je na Pohorju prisotna samo medicinska sestra. Vesela sem, da je letovanje minilo brez večjih zdravstvenih težav, vse otroke smo v dolino pripeljali cele in zdrave, dobila sem tudi potrditev, da sem dovolj sposobna in moram bolj verjeti vase in svoje znanje.

Tudi letos sem na letovanje na Pohorju odšla v vlogi medicinske sestre. Vedela sem, da smo na letovanje pripeljali zdrave, pregledane, testirane otroke, zato me morebiten izbruh okužbe s korona virusom ni skrbel. Vesela sem, da sem vedno imela na voljo ustrezno opremo in dovolj materiala, da sem svoje delo lahko opravljala kakovostno, za morebitne nasveti mi je bila po telefonu vedno na voljo vodja šolskega dispanzerja v ZD Maribor.

Kadar letujem v vlogi medicinske sestre, poskušam pomagati tudi pri ostalih dnevnih opravilih ter razbremeniti vzgojitelje. Zelo zabavno mi je, kako me otroci poimenujejo. Nikoli nisem vztrajala pri vikanju, saj verjamem, da si spoštovanje lahko pridobiš na drugačen način. Skupaj z otroki sem pod nadstreškom pletla zapestnice in vsem ni šlo tako dobro od rok. Zasliši se prvi klic: »Medicinska sestra!«, sledi naslednji: »Zdravnica!«. Potem znova zaslišim: »Vzgojiteljica!«, sledi: »Učiteljica, pomagaj mi!«. Na koncu pride do mene Lara in pravi: »Nuša, kako dolgo še morem plesti, da bo prav moji mami?«. Na vse sem se odzvala: »Počakaj, pridem pogledat.«.

Zelo rada se spomnim, ko je do mene prišel fant in rekel, da bo šel zaradi mene študirati medicino, da bo lahko drugim pomagal tako kot jaz. Povedala sem mu, da nisem študirala medicine, da sem po izobrazbi babica in da je moja glavna naloga pomagati nosečnicam, porodnicam in novorojenčkom. Vsi, ki so poslušali ta pogovor so rekli: »Ampak ti si naša pohorska zdravnica!«. Tako sem poleg ostalih vlog v življenju dobila tudi to in priznam, da v njej zelo uživam, rada sem samostojna, stvari izpeljem kakovostno tako kot si želim in poskrbim, da se otroci iz letovanja vrnejo domov celi in zdravi, s prelepimi spomini. Vedno se bodo našli ljudje, ki ne bodo verjeli v mene, bodisi zaradi moje mladosti, manjše kilometrine izkušenj. Ne poskušam jih prepričati z besedami, raje jim z dejanji pokažem česa sem sposobna, koliko mi ta letovanja pomenijo in koliko mi pomeni nasmeh na obrazih teh otrok.

Težko se odločim, katera vloga mi je bolj pisana na kožo. Na Pohorju sem veliko raje medicinska sestra, saj hkrati pripadam vsem in so vsi otroci »moji«. V Poreču pa sem veliko raje vzgojiteljica, saj si bolj dinamično vključen v dogajanje in si predstavnik skupine in ni ga večjega ponosa, ko nekdo reče, da je ravno tvoja skupina pohvaljena, nagrajena…